Nerjavno jeklo, kot je opredeljeno v GB/T20878-2007, je jeklo, za katerega sta značilna nerjavno jeklo in odpornost proti koroziji, z vsebnostjo kroma najmanj 10,5 odstotka in vsebnostjo ogljika največ 1,2 odstotka. Nerjaveče jeklo je okrajšava za nerjavno in kislinsko odporno jeklo. Jeklo, ki je odporno na šibke korozivne medije, kot so zrak, para in voda, ali ima nerjavno lastnost, se imenuje nerjavno jeklo; Jeklo, ki je odporno na kemično korozijsko sredstvo (kislina, alkalija, sol in drugo kemično jedkanje), se imenuje kislinsko odporno jeklo.
Zaradi razlike v kemični sestavi je njihova odpornost proti koroziji različna. Običajno nerjavno jeklo na splošno ni odporno na kemično srednjo korozijo, medtem ko je kislinsko odporno jeklo na splošno nerjavno. Izraz "nerjavno jeklo" se ne nanaša le na eno vrsto nerjavnega jekla, temveč tudi na več kot 100 vrst industrijskih nerjavnih jekel. Vsaka vrsta razvitega nerjavnega jekla ima dobre rezultate na svojem specifičnem področju uporabe. Ključ do uspeha je najprej razumeti namen in nato določiti pravi razred jekla. Običajno obstaja le šest vrst jekla, povezanih s področjem uporabe gradbenih konstrukcij. Vsi vsebujejo 17–22 odstotkov kroma, boljša jekla pa vsebujejo tudi nikelj. Dodatek molibdena lahko dodatno izboljša atmosfersko korozijo, zlasti odpornost proti koroziji v atmosferi, ki vsebuje klorid.
Na splošno je trdota nerjavečega jekla višja od trdote aluminijeve zlitine, cena nerjavečega jekla pa je višja od trdote aluminijeve zlitine.




