Varljivost in obdelovalnost sta glavna vidika za merjenje tehnološke zmogljivosti jekla. Vsi legirani elementi, ki lahko izboljšajo kaljivost, so neugodni za varljivost jekla. Ker je trde in krhke strukture, kot je martenzit, enostavno oblikovati pri ohlajanju na strani toplotno prizadetega območja zvara blizu talilne linije, kar lahko povzroči razpoke. Po drugi strani pa je zrna v bližini talilne črte v območju, ki ga prizadene toplota, zaradi visoke vročine zlahka grobi. Zato je koristno imeti elemente, kot sta titan in vanadij, v legiranem jeklu, ki lahko prečisti zrna.
Obdelovalnost jekla je mogoče izboljšati z dodajanjem nekaterih elementov, kot sta žveplo in svinec (glej jeklo za prosto rezanje). Legirani elementi v legiranem jeklu na splošno povečajo trdoto jekla, s čimer povečajo odpornost na rezanje in obrabo orodja. Na obdelovalnost jekla lahko vplivamo s spremembo strukture matrice, vrste, količine in oblike vključkov.
